Na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami* (*=ženske in disidentitete) ponovno opozarjamo na patriarhalno in kapitalistično nasilje, ki ga doživljamo v ljubljani in se hrkati dogaja vsepovsod drugod. Medtem ko se javni prostor krči z vsakim novim projektom namenjenim turistom (hoteli in aribnbji) ali špekulativnim investicijam (luksuzna stanovanja) se v redkih še obstoječih skupnostnih in javnih (ali vsaj dostopnih) prostorih vrsti seksistično, transfobno, rasistično in ksenofobično nasilje. Kot anarha- kvirovska skupnost se zavedamo, da si moramo svoj prostor vzeti same in si izboriti dostojanstvo do obstoja brez nasilja.
Fotopub je kot prostor omadeževan s krutostjo nad obiskovalkami in je ostal zapuščen po medijski kampanji zgodb o nasilnežu, ki nikoli ni bil obravnavan s strani sodnega sistema. Fotopub, danes poznan kot obup, je sedaj “trajno zaprt”, ljubljanska kulturna scena pa je počasi že pozabila na sadistično izživljanje smodeja v zdaj praznih in neuporabljenih prostorih. Tekom medijskega operiranja z informacijami o skrajnem nasilju zoper telesno avtonomijo naših sester, smo bile kolektivno bombardirane s podobami, ki so bile zajete v senzacionalistične naslove in zapise. Kljub mesecem poročanja, ki je v svoji osnovi de-senzibiliziralo vsako posamezno bralko, je medijem ponovno spodletelo pri izpostavljanju vzvodov patriarhalnega nasilja, ki svoj naboj hrani tudi znotraj etablirane kulturne scene. Okvire dovoljenega in sprejemljivega, znotraj katerega taista scena obstaja, pa določajo odločevalci lokalne in državne oblasti, ki pod pretvezo enakih možnosti odpirajo razpise namenjene kvazi svobodnemu umetniškemu izražanju peščice sinov vplivnih očetov in njihovim ožjim krogom. S temi se zapre in nadaljuje krog, ki ustvarjalkam onemogoča dostop do prostorov za ustvarjanje, združevanje in organizacijo.
Bivši fotopub pod okriljem dušana smodeja vidimo kot simptom vsega, kar gentrificirana ljubljana v resnici pomeni za njene prebivalke. Mali nadobudni podjetniki in veliki investitorji ustvarjajo okolje, ki služi zgolj instant produkciji in reprodukciji gospodarskih vložkov ter skozi tak perverzen kapitalistični proces omogočajo vzpostavljanje lastnega imena znotraj družbene elite v mestu. V okviru takih projektov si odpirajo prostor za gojenje etablirane sluzavosti, kjer se rokujejo tisti, ki jim je z lepimi besedami in finančnimi podporami uspelo prilesti na sam vrh ljubljanske smetane. Ravno ta smetana si zaradi napihnjenosti lastnega kolektivnega ega prilašča pravico kršiti vse možne družbene dogovore – od predrznih finančnih in prostorskih kraj do najbolj invazivnih posegov v posameznikovo spolno nedotakljivost. Vsepovsod, od najbolj priznanih ljubljanskih akademij do najmanjših butičnih galerij, poslušamo o spolnem nasilju profesorjev, kuratorjev, režiserjev, šefov, županov-šerifov in tako naprej. Njihova priznana elitna pozicija v družbi, naj bo to v javni službi ali znotraj ljubljanske umetniške scene, jim omogoča, da za svoja dejanja ne odgovarjajo. Mogoče jih pričaka kratkotrajen javni linč in v najboljšem primeru nek uradno predpisan proces, kjer jim sodijo prav njihovi sosluzavci, zaradi katerih se po navadi izvlečejo le s kakšnim strogo ubesedenim in bolj ohlapno implementiranim opozorilom. Nadalje pa se tisti bolj prebrisani nasilneži poslužujejo še kakšnih banalnih tožb, ki jim jih sodni sistem omogoča: tako lahko po telesnem in psihološkem oškodovanju izvajajo še finančno nasilje. Sistem zakona in reda ne zagotavlja pravice, v sodnem sistemu si nismo enaki, pa čeprav nas še tako prepričujejo da naj bi bili – dobro plačani odvetniki, podkupljeni ali zastrašeni pričevalci in sodni psihološki izvedenci, ki se javno izjavljajo o tem, da je dandanes večino prijav o nedotakljivosti neresničnih, omogočajo, da nasilneži in izkoriščevalci ohranjajo svojo pozicijo v samem družbenem vrhu. Čeprav prepoznavamo specifičen trend elitno statusne smetane, pa nočemo zanemariti dejstva, da je sodni sistem inherentno seksističen – na strani storilcev, predvsem moških, ki posedujejo več družbene moči kot preživele nasilja. Sodni procesi so dolgi in neučinkoviti – v najboljšem primeru, v najslabšem pa so navkljub preobilici tako imenovanega dokaznega gradiva, razsojeni v prid storilcu. S tem se že tako ukoreninjeni patriarhalni vzorci samopotrjujejo in globlje utrjujejo. Normaliziranje nasilja nad ženskami – ospoljenega nasilja je eden izmed ključnih elementov ohranjanja patriarhalnega statusa quo.
Po “aferi” v bivšem fotopubu so se izrekla mnenja vseh političnih opcij, medijski psi so se nalajali, karavana pa je odšla dalje … Medtem pa preživele vseh oblik nasilja zakoreninjenega v sistemu še vedno ostajajo brez podpore in orodij, ki bi jim omogočila ponovno zavzemanje pozicije, ki je daleč od neimenovane, razvrednotene “žrtve”, ki se razblini skupaj z ogorčenostjo javnosti. Me pa ne pozabljamo in ne odpuščamo.
beladona